SE JE SPLOH KAJ SPREMENILO

V Sloveniji je bila politična tranzicija izvedena samo na površini, resnični vzvodi moči pa so ostali nedotaknjeni. Prejšnji komunistični režim je bil s svojimi kampanjami in reformami zelo dobra šola mimikrije, ki so jo njegovi voditelji zelo dobro izrabili ob uvedbi formalne demokracije po letu 1990. Takrat so prejšnjo Zvezo komunistov najprej preimenovali v SDP, potem v ZLSD, dokler jim ni Janša prepustil firme »Socialni demokrati«. Z odhodom z oblasti so se rešili odgovornosti in prejšnjih mehanizmov samokontrole, ter se s položajev v vrhu državne uprave in gospodarskih družb, ki so jih že prej zasedali, podali v lastninjenje nekdanjih družbenih podjetij. Zveza komunistov, ki je prej delovala odkrito, je šla spet v ilegalo, kar ji v resnici bolje leži.

Med nekdanjimi člani in priskledniki partije zdaj ni formalnih povezav, temveč jih veže skupen interes. Drug drugemu pomagajo zasesti čim višje položaje, in se med seboj ščitijo, če se kdo znajde v težavah. Kot v vseh tajnih združbah med člani velja ostra zapoved molčečnosti in tajnosti. Od tod tudi pretirano poudarjanje varstva osebnih podatkov. Zdaj imajo svoje lovke tudi na najbolj nepričakovanih krajih, in jim pri svojem delovanju sploh ni treba več paziti na odgovornost.

Ta ilegalna združba nekdanjih komunistov in njihovih dedičev parazitira na drugih strankah, v uradih in gospodarskih družbah, ter deluje izključno za koristi svojih članov in brez odgovornosti do skupnosti. Če so na oblasti stranke, ki so se razvile iz nekdanje Partije, delujejo člani te ilegalne združbe v sinergiji z javno razglašenimi cilji organov ali družb, kjer so zaposleni. V času, ko so te stranke v opoziciji, pa imajo še bolj odprte možnosti. Če organ, kjer so nameščeni, zaradi njih slabo dela, so najbolj zadovoljni, saj še vedno upoštevajo stari komunistični rek:"Čim slabše, tem bolje".

Korporativizem

Če se vprašamo, kaj se je sploh zgodilo na političnem prizorišču v času od slovenske osamosvojitve, vidimo, da se je od vseh akterjev prejšnjega režima vsaj formalno preoblikovala samo Zveza komunistov. Ostale družbeno-politične organizacije, ki so po prejšnji ustavi obvladovale družbeno življenje; sindikati, Zveza borcev in množica stanovskih in interesnih organizacij, ki so prej delovale pod kapo SZDL, pa so ostale praktično takšne kot so bile prej. Obdržale so članstvo, pristojnosti, premoženje in vire dohodkov. V materialnem smislu so prišle celo na bolje, saj so v prejšnjem sistemu svoje premoženje samo upravljale, potem pa so ga dobile v lastnino.

Za razumevanje sedanjih političnih razmer je nujno prepoznati, da so dejansko politično oblast v prejšnjem sistemu imele različne korporacije, preko katerih je komunistična partija obvladovala posamezne generacije prebivalstva: cicibani, pionirčki, mladinska organizacija, društva upokojencev; za osebe s posebnimi značilnostmi so skrbele ženske organizacije, invalidske organizacije, za poklicne skupine so bili zadolženi sindikati, obrtne zbornice, gospodarske zbornice, ipd.. V totalitarni družbi je vsak moral biti spravljen nekje, kjer so nanj pazile budne oči partijskih ovaduhov, ki so bili nameščeni v vse vrhove takšnih organizacij.

Prejšnji skupščinski sistem, pa tudi novi formalno demokratični strankarski sistem, sta v bistvu samo kulisa. Še iz časa socializma je v političnem komuniciranju obvezna uporaba laži in sprenevedanja. Zato ravno tisti, ki najbolj prisegajo na pluralizem in osebne svoboščine, dejansko delujejo preko korporacij. Korporativizem se prav v imenu pluralizma vse bolj bohoti po sodobni Sloveniji.

Korporativizem , poimenovan kot sistem socialističnega samoupravljanja, je bil bistvena značilnost komunistične ureditve v Sloveniji. Svojo legalno podlago je imel ustavi iz leta 1974, operacionaliziran pa je bil s Kardeljevimi Smermi razvoja leta 1977. Po osamosvojitvi Slovenije je ohranil svoj pomen tudi v ustavi Republike Slovenije iz leta 1991, ki pozna svojevrsten konstrukt v obliki Državnega sveta, v katerega postavljajo svoje predstavnike posamezne korporacije. Še bolj pa korporativizem, vladanje tovarišij, vztraja v gospodarski in politični praksi. Praktično vsa struktura korporacij, ki so delovale v prejšnjem režimu, se ohranja in obnavlja tudi v novih razmerah.

Kako deluje korporativizem

V korporativizmu je temeljni subjekt politike skupina ljudi s skupnimi interesi, ne pa posameznik. Skupine imajo razdeljene pristojnosti v obliki lastnih fevdov, zato naj med njimi ne bi bilo konkurence oziroma tekmovanja za oblast, saj se lahko med seboj dogovarjajo, sporazumevajo in usklajujejo svoje interese. Namesto na splošnem predstavništvu liberalno demokratskega tipa po načelu “en človek, en glas”, se dejanski politični vpliv oblikuje v korporaciji, praktično v dogovoru med vrhovi korporacij.

Sama ideja korporativizma niti ni nujno slaba. V slovenskih razmerah, kjer nismo imeli lustracije nekdanjih partijskih ovaduhov, pa se v korporacijah v celoti ohranja prejšnja partijska struktura. V prejšnjem sistemu je bil zagotovljen monopol ene same politične stranke, za vse druge državljane pa je veljalo, da so politično amorfna masa, ki naj bi delovala enotno, torej brez porazdelitve po političnih strankah. Edina dovoljena politična stranka, komunistična partija, je imela monopol za zasedanje vseh vodilnih mest v korporacijah. Po takratni ustavi, predvsem pa v praksi, je komunistična partija delovala nekako tako kot živčni sistem v telesu, kot samostojen organ, ki pa hkrati sega do vseh drugih organov in jih “usmerja”. Posamezniki v korporacijah tako niso imeli možnosti predlagati kandidatov za vodilna mesta, temveč so lahko samo z aklamacijo podprli tiste, ki jim jih je določila Partija.

Komunistična partija je vseskozi delovala kot napol ilegalna organizacija, saj na zunaj ni bilo jasno niti, kdo so člani, niti kakšne funkcije imajo v partijski hierarhiji. V praksi je delovala prek svojih transmisij, predvsem preko SZDL, s kolektivnimi člani, to so društva, organizacije, združenja itd, preko sindikata, ki je politično obvladoval vse zaposlene, preko ZSM, ki je pokrivala celotno mlado generacijo in preko Zveze borcev, ki je skrbela za ohranjanje privilegijev. Politični sistem je zagotavljal visoko stopnjo stabilnosti tudi s pomočjo represivnih aparatov in s sistematičnim izločanjem od skrbno varovanega konsenza odstopajočih posameznikov. Na ta način je uničeval iniciativo posameznika, hkrati pa zagotavljal strpno sožitje med raznorodnimi skupnostmi.

Pri socialističnem samoupravljanju je šlo za konservativen sistem, ki v neskončnost reproducira obstoječo družbeno strukturo moči, ker mu manjkajo viri za njeno spreminjanje. V takšnem sistemu močnejši interesi vedno potiskajo šibkejše. Ob izključevanju javnosti se je vzpostavila povsem nepregledna struktura moči, ki je vzdrževala status quo.

Korporativni sistem pluralizma samoupravnih interesov je premogel znatne demokratske deficite. Zato se je lahko legitimiral samo z lažjo in z leporečjem kot so pojmi:«vsebinska demokracija, resnični interesi, avtentični interesi, resnični državljani, odpravljanje odtujevanja pri odločanju. Posebno mesto v korporativni strukturi so zavzemale samoupravne interesne skupnosti, ki so zbirale posebne področne interese, jih formulirale kot politike in jih tudi izvajale (po konceptu) avtonomno in neodvisno od države. Kot posebna skupnost pa niso bili pripoznani samo ustvarjalci, nosilci določenih poklicev, temveč tudi uporabniki njihovih storitev, kar je sistem dodatno zapletlo. Namesto tržnih kriterijev (načelo tekmovanja) in državne regulative je ustava uvedla institut samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja med skupnostmi, ki temelji na zahtevi po odgovornosti, vestnosti in drugih visokomoralnih zapovedih.