Prerojevanje krščanske demokracije

Spomnimo se slavne zgodovine SKD - Slovenskih krščanskih demokratov. Njena predhodnica, Ljudske stranke, je bila do druge svetovne vojne daleč najmočnejša politična sila na Slovenskem, po komunistični revoluciji pa so njeno tradicijo nadaljevali slovenski politični izgnanci v tujini.

V Sloveniji je totalitaristični teror uničil vse demokratične institucije, med drugimi tudi politične stranke. Šele potem, ko se je zrušil sam vase, je bilo možno spet obuditi politične stranke. Tudi krščanski demokrati smo se novembra 1989 spet formalno organizirali kot politična stranka, predvsem iz članstva Slovenskega krščansko socialnega gibanja, ki je delovalo od 10. marca 1989.

Na prvih demokratičnih volitvah v aprilu 1990 je zmagal Demos, ki je dobil 126 od 240 mandatov v trodomni skupščini, znotraj skupine Demos pa smo Slovenski krščanski demokrati dobili največ, kar 13% glasov. Predsednik SKD, Lojze Peterle, je prevzel mandat predsednika vlade in je potem vlado zmagovito vodil skozi celoten postopek osamosvajanja in boja za neodvisnost od nekdanje SFRJ.

V tistih nevarnih časih, ko so po Sloveniji grmeli topovi in bombardirala bojna letala jugoslovanske armije, ko je nad vsemi ljudmi na oblastnih položajih visela grožnja negotove usode in gotovega aresta v primeru zmage starih sil, in so bile stave še vedno v korist enotne SFRJ, je Lojze Peterle skupaj s SKD še smel voditi vlado. Takoj po osamosvojitvi in po mednarodnem priznanju Slovenije kot samostojne in neodvisne države, pa je pod geslom "ustavite desnico", razpadel Demos in vlada. Na predlog Janše in Bavčarja, je bila izglasovana nezaupnica Peterletu, namesto njega pa je bil za predsednika slovenske vlade imenovan Drnovšek, ki je bil v času slovenske osamosvojitvene vojne vrhovni komandant okupatorske JLA in predsednik SFRJ, s katero smo se borili. Njegova zasluga je bila v tem, da je izgubil vojno s Slovenijo.

Tudi po odstavitvi iz vlade je SKD ohranila svojo moč. Na naslednjih volitvah, leta 1992, je spet dobila daleč največ glasov med demokratičnimi strankami, kar 14,51%, Pučnikova oziroma Jnševa stranka pa je bila kaznovana za razbitje Demosa s samo 3,34% glasov. Ker je takrat Jelinčič s svojo SNS z agresivno nacionalistično propagando dobil več kot 10 % glasov, večinoma na desnem polu, potem pa podprl levo Drnovškovo vlado, je vlado prevzela LDS in jo potem držala vse do leta 2004.

V času Drnovškovih vlad je bila SKD ves čas tarča napadov z vseh strani. Najbolj ostri so bili napadi po imenu desnih strank, kot so bile SLS, SDS in DSS. To se je odrazilo v velikem upadu SKD na volitvah 1996. Ta volilni poraz je povzročil velik nemir in nezadovoljstvo znotraj SKD, kar je stranko napravilo ranljivo za spletke političnih nasprotnikov. Kot pot za uničenje je bilo lansirano geslo o združitvi SLS in SKD. To je bila v tistem času, ko je imela SLS dvakrat več poslancev in denarja, pot k uničenju SKD. Pri tem združevanju se je zelo angažiral Janša, pomagal pa mu je Bajuk, ki so mu nasprotniki krščanske in ljudske politične usmeritve v Sloveniji namenili vlogo trojanskega konja za razbitje desnice. Bajuk je bil takrat v svoji prejšnji službi predčasno upokojen kot presežek in je prišel v Slovenijo, približno tako kot Lenin, ki so ga Nemci med prvo svetovno vojno s plombiranim vlakom poslali v Rusijo, da je zaradi tega izgubila vojno z Nemci. To se je res izkazalo na združitvenem kongresu leta 2000, ko so vse vodilne funkcije v združeni stranki SLS + SKD prevzeli kadri nekdanje SLS. Združena stranka je že po nekaj mesecih razpadla.

Nekdanji člani SKD nismo mogli obnoviti svoje stranke, ker je ime okupirala združena stranka, zato smo ustanovili novo stranko z imenom Nova Slovenija - krščanska ljudska stranka. Pri tem smo naivno prepustili preveč moči Bajuku, ki je v stranki videl izključno možnost za osebno promocijo in je iz vodstva odrinil Peterleta. S kratko in neuspešno epizodo Bajukove vlade v času od maja do oktobra 2000 je potem celotna desnica izgubila vso verodostojnost in na široko odprla pot za zmago strank, ki so izšle iz nekdanje Partije.

Z velikimi napori in osebnim tveganjem prvega glavnega tajnika Marka Štrovsa, je Nova Slovenija v kratkem času, od ustanovitve 4. avgusta 2000 do oktobrskih volitev, po vsej Sloveniji organizirala mrežo občinskih odborov, izbrala kandidate in na volitvah dobila 8 poslanskih mandatov. S tem je bila formalno umeščena v politični prostor kot etablirana stranka z dostopom do medijev in do proračunskega financiranja. S tem denarjem se je stranka profesionalizirala in trošila denar za čaščenje Bajuka in njegovih prisklednikov namesto, da bi ga uporabila za promocijo stranke in ga hranila za volilne kampanje. Marko Štrovs je bil zaradi nasprotovanja takšni nesmotrni porabi odstavljen z mesta glavnega tajnika stranke, njegov položaj pa so potem prevzeli kadri, ki so bili Bajuku bolj pokorni. Na naslednjih volitvah v letu 2004 je potem N. SI stagnirala, letos pa ji grozi popoln propad.

V prazen prostor na desnem polu slovenskega političnega telesa vstopa Krščansko demokratska stranka kot nova priložnost za združevanje tihe katoliške večine.