Spomnimo se slavne zgodovine SKD - Slovenskih krščanskih demokratov. Njena predhodnica, Ljudske stranke, je bila do druge svetovne vojne daleč najmočnejša politična sila na Slovenskem, po komunistični revoluciji pa so njeno tradicijo nadaljevali slovenski politični izgnanci v tujini.
V Sloveniji je totalitaristični teror uničil vse demokratične institucije, med drugimi tudi politične stranke. Šele potem, ko se je zrušil sam vase, je bilo možno spet obuditi politične stranke. Tudi krščanski demokrati smo se novembra 1989 spet formalno organizirali kot politična stranka, predvsem iz članstva Slovenskega krščansko socialnega gibanja, ki je delovalo od 10. marca 1989.
Na prvih demokratičnih volitvah v aprilu 1990 je zmagal Demos, ki je dobil 126 od 240 mandatov v trodomni skupščini, znotraj skupine Demos pa smo Slovenski krščanski demokrati dobili največ, kar 13% glasov. Predsednik SKD, Lojze Peterle, je prevzel mandat predsednika vlade in je potem vlado zmagovito vodil skozi celoten postopek osamosvajanja in boja za neodvisnost od nekdanje SFRJ.
V tistih nevarnih časih, ko so po Sloveniji grmeli topovi in bombardirala bojna letala jugoslovanske armije, ko je nad vsemi ljudmi na oblastnih položajih visela grožnja negotove usode in gotovega aresta v primeru zmage starih sil, in so bile stave še vedno v korist enotne SFRJ, je Lojze Peterle skupaj s SKD še smel voditi vlado. Takoj po osamosvojitvi in po mednarodnem priznanju Slovenije kot samostojne in neodvisne države, pa je pod geslom "ustavite desnico", razpadel Demos in vlada. Na predlog Janše in Bavčarja, je bila izglasovana nezaupnica Peterletu, namesto njega pa je bil za predsednika slovenske vlade imenovan Drnovšek, ki je bil v času slovenske osamosvojitvene vojne vrhovni komandant okupatorske JLA in predsednik SFRJ, s katero smo se borili. Njegova zasluga je bila v tem, da je izgubil vojno s Slovenijo.
Tudi po odstavitvi iz vlade je SKD ohranila svojo moč. Na naslednjih volitvah, leta 1992, je spet dobila daleč največ glasov med demokratičnimi strankami, kar 14,51%, Pučnikova oziroma Jnševa stranka pa je bila kaznovana za razbitje Demosa s samo 3,34% glasov. Ker je takrat Jelinčič s svojo SNS z agresivno nacionalistično propagando dobil več kot 10 % glasov, večinoma na desnem polu, potem pa podprl levo Drnovškovo vlado, je vlado prevzela LDS in jo potem držala vse do leta 2004.
V času Drnovškovih vlad je bila SKD ves čas tarča napadov z vseh strani. Najbolj ostri so bili napadi po imenu desnih strank, kot so bile SLS, SDS in DSS. To se je odrazilo v velikem upadu SKD na volitvah 1996. Ta volilni poraz je povzročil velik nemir in nezadovoljstvo znotraj SKD, kar je stranko napravilo ranljivo za spletke političnih nasprotnikov. Kot pot za uničenje je bilo lansirano geslo o združitvi SLS in SKD. To je bila v tistem času, ko je imela SLS dvakrat več poslancev in denarja, pot k uničenju SKD. Pri tem združevanju se je zelo angažiral Janša, pomagal pa mu je Bajuk, ki so mu nasprotniki krščanske in ljudske politične usmeritve v Sloveniji namenili vlogo trojanskega konja za razbitje desnice. Bajuk je bil takrat v svoji prejšnji službi predčasno upokojen kot presežek in je prišel v Slovenijo, približno tako kot Lenin, ki so ga Nemci med prvo svetovno vojno s plombiranim vlakom poslali v Rusijo, da je zaradi tega izgubila vojno z Nemci. To se je res izkazalo na združitvenem kongresu leta 2000, ko so vse vodilne funkcije v združeni stranki SLS + SKD prevzeli kadri nekdanje SLS. Združena stranka je že po nekaj mesecih razpadla.
Nekdanji člani SKD nismo mogli obnoviti svoje stranke, ker je ime okupirala združena stranka, zato smo ustanovili novo stranko z imenom Nova Slovenija - krščanska ljudska stranka. Pri tem smo naivno prepustili preveč moči Bajuku, ki je v stranki videl izključno možnost za osebno promocijo in je iz vodstva odrinil Peterleta. S kratko in neuspešno epizodo Bajukove vlade v času od maja do oktobra 2000 je potem celotna desnica izgubila vso verodostojnost in na široko odprla pot za zmago strank, ki so izšle iz nekdanje Partije.
Z velikimi napori in osebnim tveganjem prvega glavnega tajnika Marka Štrovsa, je Nova Slovenija v kratkem času, od ustanovitve 4. avgusta 2000 do oktobrskih volitev, po vsej Sloveniji organizirala mrežo občinskih odborov, izbrala kandidate in na volitvah dobila 8 poslanskih mandatov. S tem je bila formalno umeščena v politični prostor kot etablirana stranka z dostopom do medijev in do proračunskega financiranja. S tem denarjem se je stranka profesionalizirala in trošila denar za čaščenje Bajuka in njegovih prisklednikov namesto, da bi ga uporabila za promocijo stranke in ga hranila za volilne kampanje. Marko Štrovs je bil zaradi nasprotovanja takšni nesmotrni porabi odstavljen z mesta glavnega tajnika stranke, njegov položaj pa so potem prevzeli kadri, ki so bili Bajuku bolj pokorni. Na naslednjih volitvah v letu 2004 je potem N. SI stagnirala, letos pa ji grozi popoln propad.
V prazen prostor na desnem polu slovenskega političnega telesa vstopa Krščansko demokratska stranka kot nova priložnost za združevanje tihe katoliške večine.
sreda, 2. julij 2008
SE JE SPLOH KAJ SPREMENILO
V Sloveniji je bila politična tranzicija izvedena samo na površini, resnični vzvodi moči pa so ostali nedotaknjeni. Prejšnji komunistični režim je bil s svojimi kampanjami in reformami zelo dobra šola mimikrije, ki so jo njegovi voditelji zelo dobro izrabili ob uvedbi formalne demokracije po letu 1990. Takrat so prejšnjo Zvezo komunistov najprej preimenovali v SDP, potem v ZLSD, dokler jim ni Janša prepustil firme »Socialni demokrati«. Z odhodom z oblasti so se rešili odgovornosti in prejšnjih mehanizmov samokontrole, ter se s položajev v vrhu državne uprave in gospodarskih družb, ki so jih že prej zasedali, podali v lastninjenje nekdanjih družbenih podjetij. Zveza komunistov, ki je prej delovala odkrito, je šla spet v ilegalo, kar ji v resnici bolje leži.
Med nekdanjimi člani in priskledniki partije zdaj ni formalnih povezav, temveč jih veže skupen interes. Drug drugemu pomagajo zasesti čim višje položaje, in se med seboj ščitijo, če se kdo znajde v težavah. Kot v vseh tajnih združbah med člani velja ostra zapoved molčečnosti in tajnosti. Od tod tudi pretirano poudarjanje varstva osebnih podatkov. Zdaj imajo svoje lovke tudi na najbolj nepričakovanih krajih, in jim pri svojem delovanju sploh ni treba več paziti na odgovornost.
Ta ilegalna združba nekdanjih komunistov in njihovih dedičev parazitira na drugih strankah, v uradih in gospodarskih družbah, ter deluje izključno za koristi svojih članov in brez odgovornosti do skupnosti. Če so na oblasti stranke, ki so se razvile iz nekdanje Partije, delujejo člani te ilegalne združbe v sinergiji z javno razglašenimi cilji organov ali družb, kjer so zaposleni. V času, ko so te stranke v opoziciji, pa imajo še bolj odprte možnosti. Če organ, kjer so nameščeni, zaradi njih slabo dela, so najbolj zadovoljni, saj še vedno upoštevajo stari komunistični rek:"Čim slabše, tem bolje".
Korporativizem
Če se vprašamo, kaj se je sploh zgodilo na političnem prizorišču v času od slovenske osamosvojitve, vidimo, da se je od vseh akterjev prejšnjega režima vsaj formalno preoblikovala samo Zveza komunistov. Ostale družbeno-politične organizacije, ki so po prejšnji ustavi obvladovale družbeno življenje; sindikati, Zveza borcev in množica stanovskih in interesnih organizacij, ki so prej delovale pod kapo SZDL, pa so ostale praktično takšne kot so bile prej. Obdržale so članstvo, pristojnosti, premoženje in vire dohodkov. V materialnem smislu so prišle celo na bolje, saj so v prejšnjem sistemu svoje premoženje samo upravljale, potem pa so ga dobile v lastnino.
Za razumevanje sedanjih političnih razmer je nujno prepoznati, da so dejansko politično oblast v prejšnjem sistemu imele različne korporacije, preko katerih je komunistična partija obvladovala posamezne generacije prebivalstva: cicibani, pionirčki, mladinska organizacija, društva upokojencev; za osebe s posebnimi značilnostmi so skrbele ženske organizacije, invalidske organizacije, za poklicne skupine so bili zadolženi sindikati, obrtne zbornice, gospodarske zbornice, ipd.. V totalitarni družbi je vsak moral biti spravljen nekje, kjer so nanj pazile budne oči partijskih ovaduhov, ki so bili nameščeni v vse vrhove takšnih organizacij.
Prejšnji skupščinski sistem, pa tudi novi formalno demokratični strankarski sistem, sta v bistvu samo kulisa. Še iz časa socializma je v političnem komuniciranju obvezna uporaba laži in sprenevedanja. Zato ravno tisti, ki najbolj prisegajo na pluralizem in osebne svoboščine, dejansko delujejo preko korporacij. Korporativizem se prav v imenu pluralizma vse bolj bohoti po sodobni Sloveniji.
Korporativizem , poimenovan kot sistem socialističnega samoupravljanja, je bil bistvena značilnost komunistične ureditve v Sloveniji. Svojo legalno podlago je imel ustavi iz leta 1974, operacionaliziran pa je bil s Kardeljevimi Smermi razvoja leta 1977. Po osamosvojitvi Slovenije je ohranil svoj pomen tudi v ustavi Republike Slovenije iz leta 1991, ki pozna svojevrsten konstrukt v obliki Državnega sveta, v katerega postavljajo svoje predstavnike posamezne korporacije. Še bolj pa korporativizem, vladanje tovarišij, vztraja v gospodarski in politični praksi. Praktično vsa struktura korporacij, ki so delovale v prejšnjem režimu, se ohranja in obnavlja tudi v novih razmerah.
Kako deluje korporativizem
V korporativizmu je temeljni subjekt politike skupina ljudi s skupnimi interesi, ne pa posameznik. Skupine imajo razdeljene pristojnosti v obliki lastnih fevdov, zato naj med njimi ne bi bilo konkurence oziroma tekmovanja za oblast, saj se lahko med seboj dogovarjajo, sporazumevajo in usklajujejo svoje interese. Namesto na splošnem predstavništvu liberalno demokratskega tipa po načelu “en človek, en glas”, se dejanski politični vpliv oblikuje v korporaciji, praktično v dogovoru med vrhovi korporacij.
Sama ideja korporativizma niti ni nujno slaba. V slovenskih razmerah, kjer nismo imeli lustracije nekdanjih partijskih ovaduhov, pa se v korporacijah v celoti ohranja prejšnja partijska struktura. V prejšnjem sistemu je bil zagotovljen monopol ene same politične stranke, za vse druge državljane pa je veljalo, da so politično amorfna masa, ki naj bi delovala enotno, torej brez porazdelitve po političnih strankah. Edina dovoljena politična stranka, komunistična partija, je imela monopol za zasedanje vseh vodilnih mest v korporacijah. Po takratni ustavi, predvsem pa v praksi, je komunistična partija delovala nekako tako kot živčni sistem v telesu, kot samostojen organ, ki pa hkrati sega do vseh drugih organov in jih “usmerja”. Posamezniki v korporacijah tako niso imeli možnosti predlagati kandidatov za vodilna mesta, temveč so lahko samo z aklamacijo podprli tiste, ki jim jih je določila Partija.
Komunistična partija je vseskozi delovala kot napol ilegalna organizacija, saj na zunaj ni bilo jasno niti, kdo so člani, niti kakšne funkcije imajo v partijski hierarhiji. V praksi je delovala prek svojih transmisij, predvsem preko SZDL, s kolektivnimi člani, to so društva, organizacije, združenja itd, preko sindikata, ki je politično obvladoval vse zaposlene, preko ZSM, ki je pokrivala celotno mlado generacijo in preko Zveze borcev, ki je skrbela za ohranjanje privilegijev. Politični sistem je zagotavljal visoko stopnjo stabilnosti tudi s pomočjo represivnih aparatov in s sistematičnim izločanjem od skrbno varovanega konsenza odstopajočih posameznikov. Na ta način je uničeval iniciativo posameznika, hkrati pa zagotavljal strpno sožitje med raznorodnimi skupnostmi.
Pri socialističnem samoupravljanju je šlo za konservativen sistem, ki v neskončnost reproducira obstoječo družbeno strukturo moči, ker mu manjkajo viri za njeno spreminjanje. V takšnem sistemu močnejši interesi vedno potiskajo šibkejše. Ob izključevanju javnosti se je vzpostavila povsem nepregledna struktura moči, ki je vzdrževala status quo.
Korporativni sistem pluralizma samoupravnih interesov je premogel znatne demokratske deficite. Zato se je lahko legitimiral samo z lažjo in z leporečjem kot so pojmi:«vsebinska demokracija, resnični interesi, avtentični interesi, resnični državljani, odpravljanje odtujevanja pri odločanju. Posebno mesto v korporativni strukturi so zavzemale samoupravne interesne skupnosti, ki so zbirale posebne področne interese, jih formulirale kot politike in jih tudi izvajale (po konceptu) avtonomno in neodvisno od države. Kot posebna skupnost pa niso bili pripoznani samo ustvarjalci, nosilci določenih poklicev, temveč tudi uporabniki njihovih storitev, kar je sistem dodatno zapletlo. Namesto tržnih kriterijev (načelo tekmovanja) in državne regulative je ustava uvedla institut samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja med skupnostmi, ki temelji na zahtevi po odgovornosti, vestnosti in drugih visokomoralnih zapovedih.
Med nekdanjimi člani in priskledniki partije zdaj ni formalnih povezav, temveč jih veže skupen interes. Drug drugemu pomagajo zasesti čim višje položaje, in se med seboj ščitijo, če se kdo znajde v težavah. Kot v vseh tajnih združbah med člani velja ostra zapoved molčečnosti in tajnosti. Od tod tudi pretirano poudarjanje varstva osebnih podatkov. Zdaj imajo svoje lovke tudi na najbolj nepričakovanih krajih, in jim pri svojem delovanju sploh ni treba več paziti na odgovornost.
Ta ilegalna združba nekdanjih komunistov in njihovih dedičev parazitira na drugih strankah, v uradih in gospodarskih družbah, ter deluje izključno za koristi svojih članov in brez odgovornosti do skupnosti. Če so na oblasti stranke, ki so se razvile iz nekdanje Partije, delujejo člani te ilegalne združbe v sinergiji z javno razglašenimi cilji organov ali družb, kjer so zaposleni. V času, ko so te stranke v opoziciji, pa imajo še bolj odprte možnosti. Če organ, kjer so nameščeni, zaradi njih slabo dela, so najbolj zadovoljni, saj še vedno upoštevajo stari komunistični rek:"Čim slabše, tem bolje".
Korporativizem
Če se vprašamo, kaj se je sploh zgodilo na političnem prizorišču v času od slovenske osamosvojitve, vidimo, da se je od vseh akterjev prejšnjega režima vsaj formalno preoblikovala samo Zveza komunistov. Ostale družbeno-politične organizacije, ki so po prejšnji ustavi obvladovale družbeno življenje; sindikati, Zveza borcev in množica stanovskih in interesnih organizacij, ki so prej delovale pod kapo SZDL, pa so ostale praktično takšne kot so bile prej. Obdržale so članstvo, pristojnosti, premoženje in vire dohodkov. V materialnem smislu so prišle celo na bolje, saj so v prejšnjem sistemu svoje premoženje samo upravljale, potem pa so ga dobile v lastnino.
Za razumevanje sedanjih političnih razmer je nujno prepoznati, da so dejansko politično oblast v prejšnjem sistemu imele različne korporacije, preko katerih je komunistična partija obvladovala posamezne generacije prebivalstva: cicibani, pionirčki, mladinska organizacija, društva upokojencev; za osebe s posebnimi značilnostmi so skrbele ženske organizacije, invalidske organizacije, za poklicne skupine so bili zadolženi sindikati, obrtne zbornice, gospodarske zbornice, ipd.. V totalitarni družbi je vsak moral biti spravljen nekje, kjer so nanj pazile budne oči partijskih ovaduhov, ki so bili nameščeni v vse vrhove takšnih organizacij.
Prejšnji skupščinski sistem, pa tudi novi formalno demokratični strankarski sistem, sta v bistvu samo kulisa. Še iz časa socializma je v političnem komuniciranju obvezna uporaba laži in sprenevedanja. Zato ravno tisti, ki najbolj prisegajo na pluralizem in osebne svoboščine, dejansko delujejo preko korporacij. Korporativizem se prav v imenu pluralizma vse bolj bohoti po sodobni Sloveniji.
Korporativizem , poimenovan kot sistem socialističnega samoupravljanja, je bil bistvena značilnost komunistične ureditve v Sloveniji. Svojo legalno podlago je imel ustavi iz leta 1974, operacionaliziran pa je bil s Kardeljevimi Smermi razvoja leta 1977. Po osamosvojitvi Slovenije je ohranil svoj pomen tudi v ustavi Republike Slovenije iz leta 1991, ki pozna svojevrsten konstrukt v obliki Državnega sveta, v katerega postavljajo svoje predstavnike posamezne korporacije. Še bolj pa korporativizem, vladanje tovarišij, vztraja v gospodarski in politični praksi. Praktično vsa struktura korporacij, ki so delovale v prejšnjem režimu, se ohranja in obnavlja tudi v novih razmerah.
Kako deluje korporativizem
V korporativizmu je temeljni subjekt politike skupina ljudi s skupnimi interesi, ne pa posameznik. Skupine imajo razdeljene pristojnosti v obliki lastnih fevdov, zato naj med njimi ne bi bilo konkurence oziroma tekmovanja za oblast, saj se lahko med seboj dogovarjajo, sporazumevajo in usklajujejo svoje interese. Namesto na splošnem predstavništvu liberalno demokratskega tipa po načelu “en človek, en glas”, se dejanski politični vpliv oblikuje v korporaciji, praktično v dogovoru med vrhovi korporacij.
Sama ideja korporativizma niti ni nujno slaba. V slovenskih razmerah, kjer nismo imeli lustracije nekdanjih partijskih ovaduhov, pa se v korporacijah v celoti ohranja prejšnja partijska struktura. V prejšnjem sistemu je bil zagotovljen monopol ene same politične stranke, za vse druge državljane pa je veljalo, da so politično amorfna masa, ki naj bi delovala enotno, torej brez porazdelitve po političnih strankah. Edina dovoljena politična stranka, komunistična partija, je imela monopol za zasedanje vseh vodilnih mest v korporacijah. Po takratni ustavi, predvsem pa v praksi, je komunistična partija delovala nekako tako kot živčni sistem v telesu, kot samostojen organ, ki pa hkrati sega do vseh drugih organov in jih “usmerja”. Posamezniki v korporacijah tako niso imeli možnosti predlagati kandidatov za vodilna mesta, temveč so lahko samo z aklamacijo podprli tiste, ki jim jih je določila Partija.
Komunistična partija je vseskozi delovala kot napol ilegalna organizacija, saj na zunaj ni bilo jasno niti, kdo so člani, niti kakšne funkcije imajo v partijski hierarhiji. V praksi je delovala prek svojih transmisij, predvsem preko SZDL, s kolektivnimi člani, to so društva, organizacije, združenja itd, preko sindikata, ki je politično obvladoval vse zaposlene, preko ZSM, ki je pokrivala celotno mlado generacijo in preko Zveze borcev, ki je skrbela za ohranjanje privilegijev. Politični sistem je zagotavljal visoko stopnjo stabilnosti tudi s pomočjo represivnih aparatov in s sistematičnim izločanjem od skrbno varovanega konsenza odstopajočih posameznikov. Na ta način je uničeval iniciativo posameznika, hkrati pa zagotavljal strpno sožitje med raznorodnimi skupnostmi.
Pri socialističnem samoupravljanju je šlo za konservativen sistem, ki v neskončnost reproducira obstoječo družbeno strukturo moči, ker mu manjkajo viri za njeno spreminjanje. V takšnem sistemu močnejši interesi vedno potiskajo šibkejše. Ob izključevanju javnosti se je vzpostavila povsem nepregledna struktura moči, ki je vzdrževala status quo.
Korporativni sistem pluralizma samoupravnih interesov je premogel znatne demokratske deficite. Zato se je lahko legitimiral samo z lažjo in z leporečjem kot so pojmi:«vsebinska demokracija, resnični interesi, avtentični interesi, resnični državljani, odpravljanje odtujevanja pri odločanju. Posebno mesto v korporativni strukturi so zavzemale samoupravne interesne skupnosti, ki so zbirale posebne področne interese, jih formulirale kot politike in jih tudi izvajale (po konceptu) avtonomno in neodvisno od države. Kot posebna skupnost pa niso bili pripoznani samo ustvarjalci, nosilci določenih poklicev, temveč tudi uporabniki njihovih storitev, kar je sistem dodatno zapletlo. Namesto tržnih kriterijev (načelo tekmovanja) in državne regulative je ustava uvedla institut samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja med skupnostmi, ki temelji na zahtevi po odgovornosti, vestnosti in drugih visokomoralnih zapovedih.
Finta na desno z levim obratom
Po nogometnem žargonu je Janši uspela finta na desno, in množica tradicionalnih volivcev SKD in SLS mu je sledila. Na volitvah leta 2004 je dobil relativno večino 29 poslancev, čeprav je desnica kot celota dobila manj glasov kot na zadnjih normalnih volitvah, ki so bile leta 1996 (Volitve leta 2000 so bile za desnico katastrofalne zaradi Drnovškovega manevra, s katerim je v predvolilnem času prepustil vladanje nesposobnemu Bajuku, ki je volivcem temeljito priskutil vse, kar je dišalo po desnici). Ko se je Janša zasidral v vladi, pa je napravil popoln obrat na levo. Pokazal je svoje pravo komunistično lice, in državo usmeril bolj levo od najbolj levih prejšnjih vlad. Stil njegove vlade postaja vse bolj komunističen, oziroma celo nacionalsocialističen, saj vlada skupaj s sindikati, zbornicami in vrsto društev in organizacij iz nekdanje SZDL in se neposredno obrača na sodrgo, na lumpenproletariat, ki potem linča njegove nasprotnike. Vladi in celo parlamentu je prepustil samo potrjevanje kravjih kupčij, ki jih je sklenil s tovariši, ljudstvo pa podkupuje z različnimi dodatki. Iz vlade je pognal vse funkcionarje, ki so se še zavzemali za vrednote, zaradi katerih so jih volivci volili. Sistematično izrinja obe desni koalicijski partnerici. Vsako na svoj način. SLS predstavlja kot tajkunsko stranko, N.Si pa uničuje od znotraj s podkupovanjem poslancev in funkcionarjev. Absurdno je, da v Sloveniji kot tranzicijski državi z ljudmi, ki so po svoji naravi in tradicijah podobni sosednjim narodom v Srednji Evropi, pričakujeta prvoo mesto na volitvah dve socialno demokratski stranki. Janševa SDS je prišla v sedanji parlament in vlado kot SDS - Socialdemokratska stranka, sedanja stranka socialnih demokratov pa pod firmo Združena lista socialnih demokratov. Žal si nista podobni samo po imenu, temveč tudi po konceptu vladanja preko transmisij (sindikatov, zbornic, AFŽ, študentskih, invalidskih, upokojenskih in drugih organizacij, članic nekdanje SZDL). Obe hočeta spet uvesti totalitarizem komunističnega ali fašističnega tipa. V Sloveniji zato zares potrebujemo pravo krščansko demokratsko stranko, kakršno smo pričakovali na prvih demokratičnih volitvah in jo izvolili na prvo mesto med strankami, z njimi pa Peterleta postavili za premierja. Žal SKD takrat ni šla korajžno naprej, ni pometla s poraženo kompartijo. Peterle je ravnal strahopetno in je v svojo vlado postavil krvavordeče ministre: Godešo, Puharjevo, Umeka. Mogoče je računal na njihovo hvaležnost, oni pa so to razumeli kot priložnost, da so nov sistem postavili tako, da so lahko pokradli vso nekdanjo družbeno lastnino in za to okrivili DEMOS. Potem so Janša, Bavčar, Hribar & CO. iz Demosa skupaj z nekdanjimi tovariši v opoziciji Peterleta zavrgli. SKD je nato do leta 2000 imela svoje vzpone in padce, vse dokler ni Janša iz tujine pripeljal Bajuka kot trojanskega konja, s katerim je uničil od znotraj uničil SKD in prevzel njene volivce. Istočasno je nepopravljivo omajal SLS. N.Si je le zasilna rešitev krščansko demokratske ideje, koristna le zato, da varuje gene nekdanje SKD, ki jih je možno spet aktivirati. Zdaj je tiha katoliška večina spoznala, da Bajuk ni prava oseba za predstavljanje krščansko demokratske ideje, pa tudi N.Si ni več stranka, ki bi odkrito zagovarjala krščanske vrednote in principe k posamezniku in družini usmerjene demokracije po načelu subsidiarnosti, kjer država pomaga, ne pa diktira. Takšna kot je, ni več sposobna ozdravitve. Zato je spet napočil čas za Slovenske krščanske demokrate. Organiziramo se v obnovljeno stranko SKD- Slovenski krščanski demokrati s podobnim programom kot ga imajo krščansko demokratske stranke, kakršne vladajo v celi Srednji Evropi. S takšno stranko bi se lahko uprli totalitarizmu in vladavini korporacij tovarišev iz nekdanje kompartije, ki grozi naši demokraciji. Odkrito se moramo postaviti v bran krščanskih vrednot, družine, poštenega dela za pošteno plačilo, pa tudi Cerkve, ki je neločljiv del slovenskih tradicij in najbolje čuti utrip ter resnična pričakovanja naroda.
Preporod SKD
Spoštovani
Pred jesenskimi volitvami nimamo v Sloveniji nobene stranke, v kateri bi lahko našli svoje mesto Slovenci, ki cenimo krščanske vrednote in to upamo povedati naglas.
Še je čas, da se organiziramo in obudimo našo staro, dobro stranko SKD - Slovenske krščanske demokrate. To ime je še prosto, saj so ga po združitvi zavrgli, volivci pa komaj čakajo, da velik prostor na desni strani političnega prostora spet zaseda stranka z imenom, pod katerim je vodila osamosvojitev Slovenije.
Še je čas, da se zberemo v skupino dvestotih ustanoviteljev, na ustanovnem zboru sprejmemo statut in program, izberemo predsednika in vložimo zahtevo za registracijo obnovljene SKD brez starih hipotek. S takšno stranko bomo lahko postavili kandidate v vseh volilnih okrajih in gotovo dobili podporo tihe večine, ki zdaj še razmišlja, ali sploh iti na volitve.
Že pred meseci se je zbral iniciativni odbor za ponovno ustanovitev stranke z imenom SKD – Slovenski krščanski demokrati s podobnim programom kot ga imajo krščansko demokratske stranke, kakršne vladajo v celi Srednji Evropi. S takšno stranko se lahko upremo totalitarizmu, vladavini korporacij ter tovarišij, ki grozijo naši demokraciji. Odkrito se postavimo v bran krščanskih vrednot, družine, poštenega dela za pošteno plačilo, pa tudi Cerkve, ki je neločljiv del slovenskih tradicij in najbolje čuti utrip ter resnična pričakovanja naroda.
V iniciativnem odboru smo pripravili predloge statuta in programa, ter zbrali širok krog podpornikov. Vendar bi radi, da bi ustanovitelji prišli iz vseh delov države, tudi iz vašega volilnega okraja. Dobili smo priporočila, da bi bili prav vi prava oseba za stranko, ki bi zmogla spet usmeriti slovensko politiko na pravo, desno stran.
Zato vas v imenu Iniciativnega odbora za ustanovitev SKD – Slovenskih krščanskih demokratov vabim, da pristopite med ustanovitelje te stranke. Potem vas bomo povabili na ustanovni zbor. Dogovorili bi se tudi o kandidaturi za volitve v Državni zbor bodisi, da bi to prevzeli vi sami ali pa predlagali koga drugega iz vašega volilnega okraja.
Prilagam obrazec ustanoviteljske izjave. Prosim, da ta obrazec izpolnite, ga overite na najbližji upravni enoti (overitev stane malo več kot 1 evro in nekaj vašega časa) ter ga pošljete na naslov: »SKD, Zavrh 4H, 1133 Ljubljana«.
Lahko me pokličete tudi na telefon 064 105 152.
SKD - Slovenski krščanski demokrati
Pred jesenskimi volitvami nimamo v Sloveniji nobene stranke, v kateri bi lahko našli svoje mesto Slovenci, ki cenimo krščanske vrednote in to upamo povedati naglas.
Še je čas, da se organiziramo in obudimo našo staro, dobro stranko SKD - Slovenske krščanske demokrate. To ime je še prosto, saj so ga po združitvi zavrgli, volivci pa komaj čakajo, da velik prostor na desni strani političnega prostora spet zaseda stranka z imenom, pod katerim je vodila osamosvojitev Slovenije.
Še je čas, da se zberemo v skupino dvestotih ustanoviteljev, na ustanovnem zboru sprejmemo statut in program, izberemo predsednika in vložimo zahtevo za registracijo obnovljene SKD brez starih hipotek. S takšno stranko bomo lahko postavili kandidate v vseh volilnih okrajih in gotovo dobili podporo tihe večine, ki zdaj še razmišlja, ali sploh iti na volitve.
Že pred meseci se je zbral iniciativni odbor za ponovno ustanovitev stranke z imenom SKD – Slovenski krščanski demokrati s podobnim programom kot ga imajo krščansko demokratske stranke, kakršne vladajo v celi Srednji Evropi. S takšno stranko se lahko upremo totalitarizmu, vladavini korporacij ter tovarišij, ki grozijo naši demokraciji. Odkrito se postavimo v bran krščanskih vrednot, družine, poštenega dela za pošteno plačilo, pa tudi Cerkve, ki je neločljiv del slovenskih tradicij in najbolje čuti utrip ter resnična pričakovanja naroda.
V iniciativnem odboru smo pripravili predloge statuta in programa, ter zbrali širok krog podpornikov. Vendar bi radi, da bi ustanovitelji prišli iz vseh delov države, tudi iz vašega volilnega okraja. Dobili smo priporočila, da bi bili prav vi prava oseba za stranko, ki bi zmogla spet usmeriti slovensko politiko na pravo, desno stran.
Zato vas v imenu Iniciativnega odbora za ustanovitev SKD – Slovenskih krščanskih demokratov vabim, da pristopite med ustanovitelje te stranke. Potem vas bomo povabili na ustanovni zbor. Dogovorili bi se tudi o kandidaturi za volitve v Državni zbor bodisi, da bi to prevzeli vi sami ali pa predlagali koga drugega iz vašega volilnega okraja.
Prilagam obrazec ustanoviteljske izjave. Prosim, da ta obrazec izpolnite, ga overite na najbližji upravni enoti (overitev stane malo več kot 1 evro in nekaj vašega časa) ter ga pošljete na naslov: »SKD, Zavrh 4H, 1133 Ljubljana«.
Lahko me pokličete tudi na telefon 064 105 152.
SKD - Slovenski krščanski demokrati
INICIATIVNI ODBOR
četrtek, 14. februar 2008
SKD - Slovenski krščanski demokrati
Pred jesenskimi volitvami nimamo v Sloveniji nobene stranke, v kateri bi lahko našli svoje mesto Slovenci, ki cenimo krščanske vrednote. SLS je šla med tajkune, Novo Slovenijo pa Janša z Bajukovo pomočjo sistematično uničuje. SDS išče povezave z komunisti in že snuje novo koalicijo. Prej pa hoče uničiti N.Si.
Zdaj je še čas, da se organiziramo. Seveda bi bilo najbolje, če bi uredili stanje v Novi Sloveniji tako, da bi si spet zaslužila ime Krščanska ljudska stranka. Morali bi sklicati kongres, izvoliti novega predsednika in organe, ter se še pravi čas umakniti iz vlade. Vendar iz tega najbrž ne bo nič, saj niti Izvršilni odbor, niti Svet stranke nimata zadosti moči, da bi se uprla Bajuku, 30 občinskih svetov pa je tudi težko organizirati, da bi ga sami sklicali. Tudi, če bi uspeli, bi najbrž prišlo do razkola v stranki in bi stanje težko popravili do volitev.
Zato je bolje spet obuditi staro, dobro SKD - Slovenske krščanske demokrate. Firma je prosta, volivci pa komaj čakajo, da velik prostor na desni strani političnega prostora zasede stranka, kot je bila nekdanja SKD, ki je osamosvojila Slovenijo po zmagi na prvih demokratičnih volitvah. Še je čas. Ko se bo okrog tega portala zbralo zadosti korajžnih in poštenih ljudi, bomo SKD tudi registrirali, nastopili na volitvah in zmagali. Korajža velja
Zdaj je še čas, da se organiziramo. Seveda bi bilo najbolje, če bi uredili stanje v Novi Sloveniji tako, da bi si spet zaslužila ime Krščanska ljudska stranka. Morali bi sklicati kongres, izvoliti novega predsednika in organe, ter se še pravi čas umakniti iz vlade. Vendar iz tega najbrž ne bo nič, saj niti Izvršilni odbor, niti Svet stranke nimata zadosti moči, da bi se uprla Bajuku, 30 občinskih svetov pa je tudi težko organizirati, da bi ga sami sklicali. Tudi, če bi uspeli, bi najbrž prišlo do razkola v stranki in bi stanje težko popravili do volitev.
Zato je bolje spet obuditi staro, dobro SKD - Slovenske krščanske demokrate. Firma je prosta, volivci pa komaj čakajo, da velik prostor na desni strani političnega prostora zasede stranka, kot je bila nekdanja SKD, ki je osamosvojila Slovenijo po zmagi na prvih demokratičnih volitvah. Še je čas. Ko se bo okrog tega portala zbralo zadosti korajžnih in poštenih ljudi, bomo SKD tudi registrirali, nastopili na volitvah in zmagali. Korajža velja
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
